Sociala
torek, 15. december 2015

Želimo živeti v družbi, ki bo spoštljiva do vseh

Včeraj je v Centru mladih Koper potekal pogovorni večer z naslovom »V kakšni družbi želimo živeti?« v organizaciji ŠOUP in PRIMSS. Vabljene gostje Martina Ipša in Daša Vukanac ter gosti dr. Ernest Ženko, dr. Urban Vehovar, Tomaž Mihelič - Marlenna in dr. Matej T. Vatovec so skupaj z obiskovalci razmišljali ali smo v naši državi sposobni vsaj misliti utopično družbo nenasilnega spoštovanja različnosti.

Osnovne človekove pravice, ki jih uživamo državljani živeči v zahodnih demokratičnih družbah, bi morale veljati za vse: svobodna izbira ljubezni, s kom se odločimo živeti, bi morala biti samoumevna pravica vsakega izmed nas. V sekularnih družbah država z zakoni ureja pravno- formalno delovanje družbe, vera pa je svobodna izbira ali ne-izbira vsakega državljana. Hkrati s svobodno izbiro pa je dolžnost vsakega tudi spoštovanje različne izbire drugega. Ker živimo v večinsko krščanski družbi, ki institucionalno družino razume le na en izključujoč način, je dolžnost vseh, ki mislimo drugače ali nismo verni, da to spoštujemo, vendar tudi zahtevamo prostor zase, prostor za različne oblike skupnosti, ki jih razumemo kot družino.

Tomaž Mihelič - Marlenna je na pogovornem večeru dejal, da je zanj žaljivo, da ga družbeno najprej opredelijo skozi spol in njegovo spolno usmeritev in ne s stvarmi, ki jih počne ali misli. 

Martina Ipša je na svoj iskrivo humoren način opozorila, da se »abstraktno sovraštvo« do istospolnih, velikokrat razblini ob neposrednem človeškem stiku, ko ljudje z neposredno izkušnjo presežejo skonstruirane strahove in različne indoktrinacije. Njej se je to zgodilo z očetom, ki je najprej zavračal vse istospolne usmerjene, potem pa je sprejel hčer in kmalu za tem še vse njene lezbične prijateljice in gejevske prijatelje.

Dr. Matej T. Vatovec, predlagatelj novele ZZZDR, je opozoril, da mora družba zagotoviti pravni okvir za možnost uveljavljanja vseh človekovih pravic. V kolikor temu ni tako, je potrebno zakone spreminjati. Ernest Ženko se je na to navezal, da sam »ni za kršenje zakonov, ni pa tudi za njihovo spoštovanje«. Zagonetno filozofsko misel je pojasnil z besedami SS častnika Eichmanna ob zagovoru na sojenju, ko se je zagovarjal, da je samo spoštoval in izpolnjeval navodila nadrejenih, ko je milijone ljudi vodil v smrt.  Z drugimi besedami: nikoli slepo ne sledimo, temveč premislimo in razumimo, preden se odločimo za izrekanje ali delovanje.

Dr. Urban Vehovar je poudaril, da živimo v času in prostoru, tudi geografsko (Madžarska, Poljska …), ki ga zaznamujejo zelo grobe in krute oblastne strukture, žal tudi večinsko podprte s strani  prebivalcev, in da je na ne/spoštovanje človekovih pravic potrebno gledati v duhu sedanje družbene klime, kakor tudi zgodovinsko. Tomaž Mihelič je na to pripomnil, da iz preteklih izkušenj ne pričakuje bistvenih sprememb v načinu ljudskega mišljenja, saj se spominja, da so se pred dvanajstimi leti, ob evrovizijskem nastopu glasbene skupine Sestre, srečevali z enakimi predsodki in nestrpnostjo, kot danes.

Daša Vukanac je dejala, da je njena generacija premalo kritična in družbeno angažirana ter da v glavnem misli le na lastne potrebe in ugodje. Ko se je znašla med skupino, kjer je večina njenih kolegov glasovala proti zakonu, je bila zmedena in začudena.

Govorci in gostje so se strinjali, da so spremembe na bolje možne, če smo aktivni, povezovalni in angažirani.

Povezovalka večera Barbara Kramžar je na koncu goste vprašala v kakšni družbi bi oni želeli živeti. Tomaž Mihelič  je dejal, da v »tisti, utopični«, kjer bi bili vsi prijazni. Urban Vehovar si je izbral realno družbo, ki jo je Matej Vatovec nadgradil z zakoni, ki bi bili pravični za vse. Martina Ipša si je preprosto zaželela živeti v družbi, kjer bi se vsak ukvarjal s svojim delom. Nič več in nič manj.  Ernest Ženko pa je zaključil z zgodbo pisca, ki je svojo knjigo posvetil otrokom in v posvetilu zapisal, da mu je žal, da jim zapušča takšen svet. Dejal je, da si sam želi svet, v katerem mu ne bi bilo potrebno napisati takšnega sporočila: »... saj gre za otroke …, kaj ne,«  je zaključil. Vsi v dvorani so se nasmejali. Res, Čas je za.