Splošno
sreda, 10. maj 2017

ŠOS ponovno obsoja nepravilnosti na univerzah in se sprašuje, kje so meje avtonomije

V luči številnih univerzitetnih afer, predvsem pa nedavnih dogodkov, ko smo na Univerzi v Mariboru priča poskusu sprememb statuta s strani rektorja (v želji po podaljšanju svojega delovnega razmerja), težnjam po podaljšanju mandata na Univerzi na Primorskem in obsodbi rektorja Univerze na Primorskem zvezi s spolnim nadlegovanjem zaposlene (čigar sodba sicer še ni pravnomočna), se študenti in študentke ponovno sprašujemo, kakšno stopnjo in obliko avtonomije si slovenske univerze zaslužijo. Ali so res zagotovljene primerna zakonitost, etičnost in akademska kultura?

Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS), kot stanovski organizaciji študentov in študentk v Sloveniji, skrbno, zadnje čase pa vedno pogosteje s skrbjo, spremljamo nepravilnosti v slovenskem visokošolskem prostoru. Afer, ki so v zadnjih dveh leti pretresale univerze, je bilo kar nekaj: od izplačevanja enormnih avtorskih honorarjev visokošolskim učiteljem na vodilnih položajih; nezakonitega izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost; plagiatorstva rednih profesorjev; krčenja obsega kontaktnih ur; nižanja kakovosti študija na račun varčevanja (oziroma prelivanja sredstev v plače vodilnih na fakulteti); podeljevanja neveljavnih diplom; vpisovanja na neakreditirane programe, prodajanja diplomskih nalog študentov itd. Seznam ni dokončen, vendar je vseeno precej zgovoren. Opozarja nas na stanje duha, ki prežema univerzo in je znanilec časa, ko se ne moremo več sprenevedati in prenašati odgovornosti na nek izjemen primer, posameznike ali določen organ univerze.

 

V ponedeljek, 8. 5. 2017, je potekala Rektorska konference RS, katere glavni zaključek je bil, da rektorji slovenskih univerz pozivajo Ustavno sodišče RS k ustavni presoji glede avtonomije univerz. Pri tem se sklicujejo na ustavno zagotovljeno avtonomijo in ugotovitve evropskega univerzitetnega združenja, ki menda kažejo, da so slovenske univerze glede avtonomije bolj pri repu evropskih držav. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) tako v izhodiščih novega, sistemskega Zakona o visokem šolstvu, katerega namen je celovita reforma visokošolskega prostora, univerzam namenja večji obseg avtonomije. Ne glede na to, da očitno ni dosežena primerna raven kulture kakovosti, kar vodstva univerz tudi vztrajno dokazujejo.

 

Avtonomija univerz ni dana, “naravna” ali absolutna. Je stvar družbenega dogovora in jo je potrebno pridobiti in ohranjati z nenehnim potrjevanjem in zaupanjem družbe, v kateri univerza deluje. Avtonomijo pa univerze na žalost ne dojemajo odgovorno, pač pa je za njih nekaj samoumevnega. Namesto, da bi se zavedali svoje družbene odgovornosti in poslanstva, jo vidijo zgolj kot diskurzivni instrument in sredstvo do cilja – namreč neodvisnosti od nadzora in zakonskih omejitev, ki veljajo za druge javne subjekte.

 

Avtonomija in svoboda poučevanja ter raziskovanja so res temeljna vodila univerze in so zgodovinski uspeh v razvoju družbe in znanosti. Priznavanje avtonomije univerze tako pomeni njeno varovanje pred zunanjimi družbenimi, predvsem pa političnimi in ideološkimi pritiski. Le na takšen način lahko zagotovimo akademsko svobodo, ki je temelj za nemoteno in kakovostno raziskovanje in posredovanje znanja. Na tem mestu želimo izpostaviti, da brez dvoma podpiramo takšno avtonomijo univerze, torej v smislu akademske, vsebinske avtonomije. Menimo, da je ta ustavno zavarovana in nedotakljiva. Hkrati menimo, da je že zagotovljena. Če pa je že ogrožena, pa je to zaradi odvisnosti raziskovanja od trga in naročnikov, katerih motiv (dobiček) se razlikuje od univerzitetnega (znanje).

 

Ob tem se odpirajo tudi vprašanja drugih oblik avtonomije. Ali predstavniki univerz res ne ločijo med avtonomijo poučevanja (in raziskovanja) ter vseobsegajočo in absolutno avtonomijo, ki bi jim omogočala popolno svobodo delovanja in poslovanja (npr. izstop iz sistema javnih uslužbencev, še večjo neenakost med zaposlenimi, privatizacijo t.i. tržnih prihodkov itd.). Ali je res rešitev vseh nepravilnosti in afer v njihovi “legalizaciji”, preko podelitve večje avtonomije, ki bi univerzam omogočala pisanje lastnih pravil? Ali je to res v javnem interesu?

 

Aleksandar Spremo, predsednik ŠOS: “Na ŠOS (ob ostalih nepravilnostih) ostro obsojamo vsakršno žaljivo in seksistično ravnanje. Za tovrstna dejanja naj velja ničelna toleranca. Odgovorne zato pozivamo, da se v okviru svojih pristojnosti primerno odzovejo in dokažejo svojo predpostavljeno etičnost, zakonitost, akademskost, odličnost in kakovost, čemur bi morala, po njihovem mnenju, slediti tudi večja avtonomija.”