Posilstvo prijavi le 14% žrtev

Po Kazenskem zakoniku  (KZ-1) je posilstvo definirano kot ravnanje, ko kdo prisili osebo drugega ali istega spola k občevanju tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.

Prvi odzivi žrtve so čustveni šok, nejevera, strah, tesnoba, sram, krivda. Žrtve so najpogosteje ženske, storilci pa moški. Najpogosteje je to moški, ki ga ženska pozna. Večina storilcev v življenju funkcionira normalno, imajo običajne stike z drugimi ljudmi, drugi jih ne prepoznajo kot nasilne. Značilno je, da skušajo doseči, da bi žrtev mislila, da je sama kriva za to, kar se je zgodilo. Že v 70. letih 20. stoletja so feministke s feminističnimi akcijami po vsem svetu ustanavljale skupinske službe za pomoč ženskam, ki so bile posiljene. Njihova filozofija je temeljila na dejstvu, da je posilstvo nevarnost, ki so ji izpostavljene vse ženske in ki je povezana s patriarhatom. Organizacij za pomoč žrtvam nasilja, v našem primeru za pomoč žrtvam posilstva, je po svetu veliko. Obstajajo tako nevladne organizacije kot tudi krizni centri, ki nudijo pomoč žrtvam vseh vrst nasilja. Nevladne organizacije so lokalne, nacionalne ali mednarodne skupine, ustanovljene z jasnimi nameni in jasnimi cilji. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj nevladnih organizacij in kriznih centrov, kamor se lahko žrtve zatečejo. Te so na primer Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon, Društvo Ženska svetovalnica, Beli obroč Slovenije .

Pričanje žrtev je eno najmočnejših dokaznih sredstev, ki pa nosi posledice za žrtev. Žrtev s tem dobi priložnost sporočiti in jasno prikazati, kako je nanjo vplivalo določeno kaznivo dejanje, hkrati pa je izpostavljena ponovnemu doživljanju kaznivega dejanja ter s tem sekundarni viktimizaciji. Največkrat ima policija prvi stik z žrtvijo spolnega napada, ki dejanje prijavi. Od žrtve, ki se odloči prijaviti napad, to zahteva veliko poguma in moči, v trenutku, ko se počuti vse prej kot močno. Pomembno je, da so policisti zadosti vešči in izurjeni v komunikacijskih veščinah, da vedo, kako je treba z žrtvami ravnati ter na kakšen način spraševati. Dobro opravljeni prvi stik z žrtvijo pomaga v samem kazenskem postopku. Sekundarna viktimizacija žrtev je pojem, ki ga srečujemo v vseh strokah, ki se z žrtvami kaznivih dejanj ukvarjajo. Ko in seveda, če žrtev kaznivo dejanje prijavi, se za obsodbo storilca potrebuje dokaz, da je kaznivo dejanje, ki ga žrtev obtožuje, res storil. V tem pogledu se sekundarni viktimizaciji, ki jo lahko poljudno prevedemo kot ponovna zloraba, težko izognemo. Žrtev, ki v veliki večini primerov travme ni sposobna sama predelati ali pa ji vsaj do najave kaznivega dejanja še ni uspelo, bo v primeru izpovedbe o kaznivem dejanju tudi žrtev sekundarne viktimizacije. V viktimologiji je sekundarna viktimizacija obstoječ pojem za ponovno zlorabo. Primarna viktimizacija se imenuje dogodek kaznivega dejanja sam, sekundarna pa nastopi v samem kazenskem postopku, ko je žrtev zaslišana, poda izjavo, priča, itd. Ugotovljeno je, da je policiji prijavljenih manj kot 10% vseh kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in da je za žrtve zelo pomembno, kako jo bodo v postopku prijave obravnavali uradniki. Velikokrat žrtve ne prijavijo spolnega nasilja, ker se bojijo, da jim policija ne bo verjela in da jih bo pri obravnavi stigmatizirala. Gre za negativne odzive, ki jih izražajo policisti, medicinsko osebje in pravniki, ki s svojim vedenjem le še okrepijo občutke sramu, krivde in zadrege pri žrtvah. Drugi vzrok je strah žrtve pred tem, da bi jo družina zavrgla ali se ji odpovedala. Dejstvo je, da večino hujših oblik spolnih zlorab zagrešijo znane osebe in je s tega vidika ovadba znanca ali sorodnika toliko bolj tvegana kot ovadba neznanca. Vzrok za neprijavljanje  je lahko tudi storilčeva grožnja. Žrtvin največji strah ob prijavi posilstva ali drugega spolnega nasilja je strah pred tem, da ji ne bi verjeli. Če pogledamo v sodno prakso, kako vrednotijo verodostojnost prič sodni organi, vidimo, da priča, ki kaže znake zlorabe ter poda verodostojno izpoved, izpoved, ki ji je moč verjeti, z njo pomembno pripomore k obsodbi storilca. Seveda pa niso sodni organi edini, ki jim priča izpoved poda. Ocena, ali je priča, ki je bila zaslišana v kazenskem postopku, povedala po resnici, sodi v dokazno oceno stanja kaznivega dejanja, ki ga obravnava sodišče, in je zato za oceno verodostojnosti priče pristojno sodišče . V primeru na višjem sodišču  je žrtev kaznivega dejanja posega v spolno nedotakljivost na obravnavi podala izjavo o spolni zlorabi. Obtoženec je v pritožbi predlagal, da verodostojnost oškodovankine izjave oceni izvedenec psiholog, vendar je sodišče predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da so njegova dejanja, ko je oškodovanko otipaval pod majico, po spolovilu ter prsih in nanjo tudi legel, še pred tem pa sebe in oškodovanko slekel, nedvoumno dejanja, katerih cilj je bil zadovoljevanje spolnega nagona in kot taka izpolnjujejo zakonske predpostavke za kaznivo dejanje spolnega napada. Zato je sodišče odločilo, da mnenje izvedenca ni potrebno, saj je izvaja priče zadoščala in bila verodostojna, ravnanje storilca pa izpolnjevalo inkriminacije .

Predpisane kazni v slovenski zakonodaji so zagrožene med minimalno šestmesečno kaznijo ter maksimalno kaznijo petnajstih let. Za kaznivo dejanje posilstva v 170. členu KZ-1 se z zaporom od enega do desetih let kaznuje storilca, ki je s silo ali neposrednim napadom na življenje ali telo prisilil žrtev k spolnemu občevanju ali s tem izenačenim spolnim ravnanjem. Če tovrstno dejanje stori na grozovit ali posebno poniževalen način ali pa je storilcev več, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let. Oseba, ki bi žrtev prisilila k spolnemu občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem s tem, da bi grozila z razkritjem skrivnosti, ki bi žrtvi ali njenim bližjim škodili tako, da bi škodovali njihovi časti, dobremu imenu ali pa povzročili veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Če je kaznivo dejanje posilstva izvedeno nad osebo, s katero je storilec v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti ali istospolni partnerski zvezi, ki je registrirana, se pregon začne na predlog. Za primer in predstavo sostorilstva kaznivega dejanja posilstva ter za to izrečene kazni, vzemimo sodbo vrhovnega sodišča , v katerem sta moški in ženska posilila opito mladoletno dekle. Okrožno sodišče ju je spoznalo za kriva kaznivega dejanja posilstva po 170. členu  KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ta v drugem odstavku pravi, da je sostorilec vsak, ki skupaj z drugim storilcem stori kaznivo dejanje na način, da pri njem zavestno sodeluje ali kako drugače odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Ženska sostorilka je pri izvrševanju kaznivega dejanja posilstva žrtev držala za roke ter ji na ta način z uporabo sile onemogočala upor. Hkrati je s tem dejanjem odločilno prispevala k dejstvu, da je moški z mladoletnim dekletom lažje spolno občeval vse do ejakulacije na njen trebuh. Storilca sta bila starejša prijatelja žrtvine mame, pred tem pa naj bi jo silila k pitju. Za opisan zločin sta dobila enoletno zaporno kazen ter plačilo vseh sodnih stroškov .  

Pomembno je, da preučimo tudi zgodovino. Kot poročajo kazenskopravni teoretiki, t. i pravo Svetega pisma Stare zaveze na več mestih ureja človekovo spolno življenje. V Mojzesovih zakonih so na primer prepovedani nečistovanje med moškimi, nečistovanje z živaljo in spolno nožnično občevanje z izlivom semena zunaj nožnice. Prepoved prešuštva v smislu nečistovanja, predvsem spolnega nožničnega občevanja, poročene osebe z osebo, ki ni njen zakonski partner, se je za to obdobje značilno omejevala na žene in je eden temeljev verskih naukov Stare zaveze.  Ugrabitev ženske s prisilnim spolnim občevanjem je bila nasploh v najstarejših kulturah zlasti v vojnah splošna praksa, kar dodatno kaže na dojemanje ženske v spolnem kazenskem pravu kot obliko premoženja  s posledično lastniško logiko vred. Najstarejše germanske kazenskopravne določbe prisilno spolno nožnično občevanje obravnavajo v bistvu kot napad na rodbino in skupnost, premoženjski elementi so nekoliko manj izraziti, o kakšnih osebnostnih pravicah (ženske) pa seveda tudi ni sledu. V Novi zavezi Svetega pisma najdemo na primer posebno svarilo homoseksualnim moškim pred božjim srdom, kar tradicionalno razlagajo kot prepoved moškega istospolnega ravnanja. Zgodovinski pregledi spolnega kazenskega prava običajno izpostavijo, da so bile homoseksualne zveze odraslih moških z dečki splošno razširjene v vseh slojih prebivalstva po skoraj vsej antični Grčiji družbeno sprejete in reden motiv različnih umetnosti. Razlog za tako pravno svobodoljubnost v antičnem času v Evropi je odsotnost vpliva krščanstva .

Najkasneje od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja smo v svetu, in morda še posebej v Evropi, priča večjim premikom družbenega dojemanja človekove spolnosti. Države se začenjajo množično odvračati od kazenskopravne dobrine državno predpisane spolne morale in usmerjajo svoje pravo k varstvu strogo osebnih dobrin. Tako rekoč čez noč ni več pomembno, ali je posamezno spolno ravnanje nenormalno, nemoralno, nenaravno, protipravno, nečisto oziroma ali ga je kot tako mogoče opredeliti. Ključ postane, ali je spolno ravnanje na ustavnopraven način nedopustno in ali je za uporabo kazenskega prava kot orodja najtežje družbene represije dovolj grobo in splošno nesprejemljivo prizadelo svobodo drugega.  Ob tem je hkrati začelo izrazito splošno prodirati spoznanje o enakopravnosti pravic na področju spolnosti ne glede na obliko formaliziranega ali neformaliziranega življenjskega partnerstva, v katerem pride do spornega spolnega ravnanja. V kazenskem pravu je to spoznanje znano predvsem po geslu ''kaznivost posilstva v zakonski zvezi .
Pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja eden najvidnejših v teoriji spolnega kazenskega prava. Ker je ta ''spolna''pravica zelo očitno omejena s telesno in spolno svobodo drugih ljudi, je v praksi bolj odločilna od pravice do spolnega ravnanja druga plat te pravice, to je pravica do varstva pred aktivnim vmešavanjem v lastno spolnost s strani drugega. Gre za ustavnopravno oziroma osebnostnopravno priznano pravico odločanja če, kako, kdaj in s kom se bo posameznik spolno razvijal, pa tudi možnost lastnega odločanja če in kdaj se želimo soočiti s tujo spolnostjo. Sem sodi tudi možnost spolne dejavnosti na podlagi zadostne osebne zrelosti, brez katere spolne samoodločbe ni v konkretni zadevi, ampak je tudi za prihodnost nasploh ogrožena .

Če pogledamo svet, so statistični podatki iz rok Narodnega inštituta za pravosodje Združenih držav Amerike pokazali, da sta posilstvo in spolni napad glede na storilca razvrščena tako, da največji procent zavzemajo znanci, sledijo jim neznanci, najmanj storilcev pa je družinskih članov. Letno se v ZDA prijavi 1,5 milijona posilstev in poskusov posilstev. Okoli 65% storilcev je mlajših od 25 let in približno enak odstotek je neporočenih. Okoli 50% žrtev prihaja iz nižjega stanu. Če pogledamo še evropske statistike, te dokazujejo, da je večina žrtev ženskega spola, starih manj kot 21 let. Po 30. letu  se možnost posilstva zmanjša.  Pomemben vir podatkov za Slovenijo predstavljajo statistični podatki, ki jih lahko najdemo na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije. Iz opravljenih statističnih analiz izhaja, da je v letu 2011 bilo v Sloveniji obsojenih 7.596 polnoletnih in 369 mladoletnih oseb. Od polnoletnih obsojencev je bilo 1,3 % (t.j. 98 oseb) takšnih, ki so bili spoznani za krive storitve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, in 1,9 % (t.j. 7 oseb) mladoletnih. Leta 2012 je policija zabeležila 53 kaznivih dejanj zoper dokončno posilstvo, kar je bilo 26,2% več kot leta 2011. Je pa bilo v letu 2012 za 38,5% manj poskusov posilstev kot leto prej.    

Ena izmed trenutno najbolj izpostavljenih držav, ki v zadnjem času bolj medijsko prepoznavna po velikem številu brutalnih posilstev, je zagotovo Indija. V zadnjih desetih letih je namreč zabeleženih okoli 24.000 posilstev. Ena izmed pretresljivih zgodb v Indiji pravi, da je šest osumljencev v avtobusu v New Delhiju preteplo in okrutno posililo mlado študentko. Ta je zaradi odpovedi organov umrla. Poleg študentk so postale žrtve kaznivega dejanja tudi  turistke, vojakinje in mladoletne osebe, stare pod 16 let. Mediji poročajo, da se je število prijavljenih posilstev v Indiji v zadnjih desetih letih povečalo za kar 50%. Razlog za porast posilstev je predvsem v kulturi Indije, ki za spolni napad okrivi žensko. Vodilni v Indiji so namreč prepričani, da je spolno zlorabljena ženska za neljub dogodek kriva sama, saj se nahaja na javnem območju brez spremstva moškega. Drugi razlog najdemo tudi v vplivu, ki ga daje območje bivanja. Podeželski kraji namreč pritegnejo veliko manj pozornosti.

Demokratična republika Kongo je še ena država, kjer so posilstva zelo pogosta. Tam prihaja še danes do številnih nemirov, ki so posledica druge svetovne vojne. Ljudje so še v zadnjem desetletju umirali zaradi napadov, mučenj, prisilnega dela, lakote, bolezni, vse to pa je posledica prisotnosti nasilja. Preiskovalci ZDA so glede na zapise medijev ugotovili, da so za kruta posilstva, ki se dogajajo v Kongu, krivi predvsem vladni vojaki in uporniki. Tako mediji pišejo, da je v poročilu Varnostnega sveta Združenih narodov v pokrajini Severni Kivu v samo enem polletju v letu 2009 bilo zaznanih 3106 primerov posilstev.  Posilstvo pa je prisotno tudi v razvitih državah. Ena izmed bolj razvitih evropskih državah je zagotovo Hrvaška. A ta razvitost v državi ne predstavlja kakršne koli prepreke za manjše število kaznivih dejanj, predvsem spolnih zlorab. Še več, v tej in podobnih državah se spolne zlorabe kar vrstijo in puščajo grozovite posledice za žrtve. Še posebej v letih 2012 in 2013 je javnost poročala o grozovitih posilstvih. Ena izmed medijsko prepoznavnih spolnih zlorab je bilo brutalno posilstvo dvajsetletnice v Splitu, ki je zaradi hudih poškodb vagine in anusa pristala v komi. Prav tako dvajsetletni storilec naj bi Splitčanko posilil z neznanim predmetom .
V Južnoafriški republiki je vsak dan posiljenih približno 150 žensk, v Franciji beležijo številko 25.000 letno, v Turčiji pa je bilo kar 25,6% žensk posiljenih v zakonu . Danska ima eno izmed najvišjih stopenj posilstev v Evropi, pomanjkljiva zakonodaja in široko razširjena škodljiva prepričanja ter spolni stereotipi pogosto vodijo v nekaznovanost posiljevalcev. Navkljub nedavnim ukrepom s strani vlade, da bi izboljšali dostop do pravice za žrtve, so posilstva na Danskem še vedno zelo velikokrat neprijavljena. Pa tudi ko ženske gredo na policijo, je verjetnost kazenskega pregona ali obsodbe zelo majhna. Leta 2017 je bilo policiji prijavljenih le 890 primerov ali poskusov posilstev žensk, 535 se jih je končalo s kazenskim pregonom in le 94 z obsodbo. Ocene o številu (poskusov) posilstev se sicer razlikujejo – po podatkih Ministrstva za pravosodje jih je letno 5100, po nedavni študiji pa 24.000. Globoko zakoreninjeni predsodki znotraj pravosodnega sistema so eden od razlogov za nizko stopnjo obsodb. Pomanjkanje zaupanja v sistem, v kombinaciji s strahom, da jim ne bodo verjeli, ter samoobtoževanjem, so dejavniki, ki vodijo v to, da se posilstev in njihovih poskusov ne prijavlja. Po določbah Istanbulske konvencije, ki jo je Danska ratificirala leta 2014, morajo biti posilstvo in vsa druga nekonsenzualna dejanja spolne narave opredeljena kot kazniva dejanja. A na Danskem posilstvo še vedno ni definirano na podlagi odsotnosti privolitve. Namesto tega je posilstvo opredeljeno na podlagi uporabe fizičnega nasilja, grožnje ali prisile ali če se žrtev ni mogla upirati .
Iz letnega poročila slovenske policije za leto 2017 je razvidno, da je kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost bilo 472, preiskanih pa je bilo 89,9%. Število kaznivih dejanj spolnega nasilja je bilo 43. Podanih kazenskih ovadb za posilstvo je bilo 42, od tega je bilo dokončnih posilstev 34. Uradni podatki prijav žrtev na žalost ne kažejo prave ravni nasilja nad ženskami, tako tudi izvršenih kaznivih dejanj na področju spolnih deliktov. V vseevropski raziskavi približno četrtina žrtev najhujšega primera spolnega nasilja (preko partnerja ali tretje osebe) kaznivega dejanja ni prijavila policiji ali drugi ustanovi zaradi nelagodja ali sramu.  Delež neprijavljenih kaznivih dejanj je kar precejšen (približno 90%) .

Imamo v Sloveniji res tako slabo in zastarelo zakonodajo, da dopušča spolne zlorabe nezavestnih ali spečih žrtev, posiljevalcem pa omogoča, da se izognejo kazni? To se marsikdo sprašuje po sodbi koprskega višjega sodišča . Zgodba sega v leto 2015. Napadalec je posilil družinsko prijateljico, ko je ta v opitem stanju zaspala. Žrtev se je med napadom prebudila in napadalec je uporabil silo. A to očitno ni bilo dovolj za koprske višje sodnike, ki so menili, da ne gre za posilstvo, kadar storilec uporabi silo šele po tem, ko že pride do spolnega odnosa oziroma zato, da spolni odnos dokonča. In tako so junija leta 2017 prekvalificirali odločitev novogoriškega okrožnega sodišča. To je že februarja istega leta v ravnanju obtoženega najprej prepoznalo znake kaznivega dejanja posilstva ter mu izreklo leto in tri mesece zapora. Koprski sodniki pa so v napadu videli zgolj dejanje spolnega napada na slabotno osebo in kazen znižali na leto dni zapora. Obtoženec se je na to pritožil in Vrhovno sodišče je sodbo novembra 2017 razveljavilo, ker je presodilo, da ne gre za spolno zlorabo slabotne osebe, saj takšno stanje oškodovanke ni bilo dokazano - žensko je obtoženi, ko je zaradi pijanosti zaspala, začel slačiti, a je zatrdila, da je do spolnega odnosa prišlo, ko je bila že budna in je napadalca začela odrivati. Tako je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje na višje sodišče. Višje sodišče v Kopru pa je v ponovljenem postopku decembra tistega leta obtoženega spoznalo za krivega prisiljenja in mu določilo deset mesecev zapora. Čeprav ni nikakršnega dvoma, da spolni odnos ni bil sporazumen, višji sodniki obtoženega namreč niso mogli obsoditi za posilstvo, saj sodišče po razveljavitvi sodbe le na pritožbo obtoženega odločitve ne sme spremeniti v njegovo škodo . Naša zakonodaja namreč določa, da gre za posilstvo, kadar storilec s silo ali z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo žrtev prisili v spolni odnos. Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar je za Delo opozoril, da je prva odločitev višjega sodišča, ko je obtoženega spoznalo za krivega spolne zlorabe slabotne osebe in ne posilstva, lahko problematična. "Če je storilec najprej izvršil spolno dejanje z osebo, ki ni bila pri zavesti, je to lahko kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe; če pa je po tem, ko je oškodovanka prišla k zavesti, uporabil silo, da je dejanje dokončal, potem gre po mojem mnenju za posilstvo, seveda, če so izpolnjeni tudi vsi drugi zakonski znaki."

Tudi profesor na katedri za kazensko pravo ljubljanske pravne fakultete Matjaž Ambrož je za Delo ocenil, da v primerih, ko storilec uporabi silo šele, ko se žrtev zbudi in se začne upirati, lahko govorimo o kaznivem dejanju posilstva. To je bilo v končni fazi tudi stališče koprskega višjega sodišča v ponovnem odločanju, vendar iz procesnih razlogov do obsodbe za to kaznivo dejanje ni več moglo priti (zaradi omenjene prepovedi spremembe na slabše, kadar pravno sredstvo vlaga le obtoženec) .

Slovenske organizacije , ki delujejo na področju zaščite človekovih pravic, slovenske oblasti pozivajo k spremembi definicije kaznivega dejanja posilstva, tako da bo ta skladna z mednarodnimi standardi človekovih pravic in bo temeljila na odsotnosti privolitve.  Slovenska zakonodaja trenutno dejanje posilstva zajema kot kaznivo samo, če so prisotni nasilje, grožnja ali prisila. Skladno s Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima  (Istanbulska konvencija)ki jo je Slovenija ratificirala, bi morala definicija posilstva zajemati vso vaginalno, analno ali oralno spolno penetracijo v telo druge osebe s katerimkoli delom telesa ali predmetom brez njenega privoljenja. Privolitev mora biti dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe. Že pred 15 leti je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je odločilni dejavnik pri določanju, ali gre za kaznivo dejanje posilstva, odsotnost privolitve, ne pa dokaz uporabe sile in upiranja . Opredelitve, ki temeljijo na privoljenju, bolj upoštevajo načelo človekovih pravic o pravici do zaščite telesne nedotakljivosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da mora biti privolitev dana prostovoljno, kot rezultat svobodne volje, ocenjene v kontekstu okoliščin . Tudi razvoj v mednarodnem kazenskem pravu je vodil do prepoznave, da je lahko privolitev dana svobodno in pristno le, ko svobodna volja osebe ni podrejena prisilnim okoliščinam in ko je oseba sposobna privolitve. Slovenske oblasti zato pozivajo k prenovi trenutno zastarele definicije posilstva. Ta mora temeljiti na odsotnosti privolitve. Pomembno je, da se privolitev interpretira kot svobodno aktivno sodelovanje in/ali izrecno prostovoljno in svobodno podano soglasje. Privolitev je lahko dana z besedami ali dejanji, dokler te besede in dejanja jasno kažejo dovoljenje in željo sodelovanja v spolni aktivnosti. Obstoj privolitve pa se ne sme šteti kot avtomatičen, zgolj zato, ker oseba ne izraža nasprotovanja. Samo zato, ker nekdo molči ali ne reče ne, s tem še ne daje privolitev. Pri tem je treba poudariti, da mora privolitev v spolni odnos trajati skozi celoten spolni akt ter glede vseh oblik njegove izvedbe . Številne posebne okoliščine zahtevajo dodatno občutljivost oziroma presojo, npr. problemi z duševnim zdravjem, zloraba alkohola in drog, primeri, ko oseba spi ali je nezavestna, in tudi drugi primeri odvisnosti, recimo finančna odvisnost, in odnosi premoči, vključno s partnerskim razmerjem, kjer vlada nasilje ipd. Prav tako se moramo zavedati, da je prijavljen le majhen del spolnega nasilja. Po evropskih podatkih je vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od 20 žensk v Evropski Uniji je bila posiljena, ko je bila starejša od 15 let. V Evropski Uniji se povprečno prijavi 14 % posilstev.

Menim, da je potreba po spremembi definicije kaznivega dejanja posilstva nujna. Privolitev v spolni odnos bi morala biti ključna sestavina definicije. Na ta način, bi se doseglo spoštovanje človekovega telesa in njegove volje – da počne s telesom to, kar si želi. S tem, ko nekdo s silo ali grožnjo poseže v svobodo odločanja, ne povzroči samo trenutne škode. Žrtev lahko trpi do konca svojega življenja, ne smemo pa pozabiti tudi na prijatelje in sorodnike, ki trpijo skupaj z njo. Škoda je ogromna, posledice so še večje, sankcije pa ne toliko učinkovite.  Dvomim, da bo prišel dan, ko bo kaznivo dejanje posilstva dokončno odpravljeno s tega sveta, vendar smo na ta način, s spremembo zakonodaje, bližje temu, da storilci prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in so primerno temu tudi kaznovani.

Pripravila:
Janja Motaln,
študentka 3. letnika prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru

VIRI IN LITERATURA
Korošec, D., 2008. Spolnost in kazensko pravo: Od prazgodovine do t. i. modernega spolnega kazenskega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Štrtak, K., 2016. Verodostojnost pričanja žrtev spolnega napada. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Praprotnik, M., 2013. Nekateri sociološki vidiki odnosa do posilstva v postmoderni družbi. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, oddelek za sociologijo.  
Korošec, M., 2017. Posilstvo- dileme v kazenskopravni praksi. Diplomsko delo. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta.
24 ur, 2019. Spolno napadel žensko, ko je ta zaspala, a za sodišče to ni posilstvo. Dostopno na: https://www.24ur.com/novice/slovenija/posilstvo-2.html (9.3.2019).
Amnesty International Slovenije, 2019. Danska: Razkrivamo razširjeno ''kultura posilstev'' in pogosto nekaznovanost posiljevalcev. Dostopno na: https://www.amnesty.si/danska-posilstva-porocilo  (9.3.2019).
Amnesty International Slovenije, 2019, Dostopno na: https://www.amnesty.si/posilstvo  (8.3.2019)
Neža Žigon, 2010. Posilstvo. Dostopno na: http://www.viva.si/psihologijain_odnosi/1520/posilstvo?index=1  (10.3.2019).