Ne vidim, ne slišim, ne govorim

So bile reakcije pričakovane? Kakšna je toleranca do nasilja? Je nasilje nad žensko drugačno kot nasilje nad moškim? Kako bi mimoidoči reagirali, če bi nasilje potekalo med družinskimi člani? 

Ta in številna druga vprašanja so se porajala prisotnim na predstavitvi posnetka na Študentskem centru Univerze na Primorskem in okrogli mizi, katere gosti so bili filozof dr. Ernest Ženko, redni profesor na Univerzi na Primorskem, dr. Jasna Podreka, predstavnica Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, Aleksandar Pašić, predstavnik DNOBM (Association of Advanced Defense & Fighting Methods) ter moderator in vodja eksperimenta, psiholog Matic Munc.

»V okviru obeležitve mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami smo se letos z eksperimentom lotili tematike nasilja, tako nad žensko kot nad moškim, s čimer smo želeli javnost osveščati o tem, da je potreba po ukrepanju nujna, saj ima ključno vlogo pri prepoznavanju opozorilnih znakov nasilja v družini ožje in širše socialno okolje, katere je žrtev del in se otresti miselnosti, da je bolje ne videti, ne slišati in nič ne reči,« meni Kristina Taja Grünfeld, sekretarka resorja za socialo in študentsko problematiko ŠOUP.

Gost okrogle mize dr. Ernest Ženko je povedal, da ni mogoče določiti, v kateri meri nasilno vedenje lahko pripišemo človeški naravi ali družbenemu vplivu. »Ključ je vzgoja drugačnega načina komuniciranja in oblikovanja odnosov, ki se mora začeti že od malih nog s strani staršev in v vrtcih s strani institucij,« je mnenja dr. Ženko.

»Družinsko nasilje je najbolj subtilno in očem skrito. Statistika pravi, da je nasilje v družini najmanj pristojnim prijavljena vrsta nasilja, kljub temu, da je takemu nasilju priča ožja socialna skupnost družine - družinski člani, sosedje in prijatelji,« je prisotnim pojasnila dr. Jasna Podreka in dodala, da situacija sicer nekoliko boljša, zahvaljujoč dolgotrajnemu prizadevanju in zakonski regulativi z leta 2008 sprejetim Zakonom o preprečevanju nasilja, vendar nikakor ne zadovoljujoča, kaj šele optimalna.

Aleksandar Pašić, ki v društvu za napredne borilno-obrambne metode poučuje in se uči samoobrambe, je povedal, da se družba ne sme slepiti z miselnostjo, da ljudje nismo agresivni. »Ravno obratno, menim, da je človeku nasilje nekoč pripomoglo k temu, da smo je preživel kot vrsta. Strinjam se, da ljudje znamo govoriti, ampak pogosto ne znamo izražati čustev ali komunicirati,« sporoča gost in igralec v socialnem eksperimentu, ki kot poznavatelj tehnik samoobrambe dodaja, da »ko smo napadeni ni časa za komuniciranje, takrat je čas za ukrepanje. Veliko bolj kot tehnike samoobrambe je pomembna preventiva oziroma naša pozornost na možne nevarnosti in profiliranje ljudi, ki jih srečujemo.«

»Nasilje mnogokrat ostaja spregledano in predvsem, neprijavljeno. Odločitev za prekinite odnosa z nasilno osebo, ne glede na to, kdo je povzročitelj nasilja, je zelo težka, vendar pomembna za žrtev nasilja. Vztrajanje v takem odnosu povzroča niz psihičnih in fizičnih posledic, kot so depresija in bolezen ter nenazadnje socialno odtujenost, kar dodatno osamlja žrtve nasilja,« zaključuje Nikolina Jeretič, strokovna vodja Primorskega svetovalnega središča (PRIMSS) in dodaja, da »na PRIMSS-u zagovarjamo ničelno toleranco do vseh oblik fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja in žrtvam nasilja nudimo ustrezno podporo in pomoč. Poleg mnogih projektov in ravni delovanja smo tudi del mreže za pomoč žrtvam nasilja v družini in žrtvam nasilja zaradi spola.«

Eksperiment so izvedli Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) v okviru projekta PreProstoVoljni in PRIMSS, v sodelovanju z Društvom naprednih obrambno-borilnih metod (DNOBM) in Univerzitetno športno zvezo Primorske (UŠZP).

Projekt PreProstoVoljni sofinancira Mestna občina Koper.
Projekt PreProstoVoljni je podprla Luka Koper, d.d. v okviru Sklada Živeti s pristaniščem.