Intervju z Ninom Batageljem

NINO BATAGELJ: »Tudi v prihodnje želim naprej poslušati notranji otroški glas, ki me zaenkrat zares uspešno pelje čez življenje.« 

Nino je 31-letni tetraplegik. Leta 2009 je utrpel zlom vratnih vretenc pri neprevidnem skoku v vodo. Od takrat je njegovo telo ohromljeno od ramenskega obroča navzdol, okvarjena je tudi funkcija rok. Za premikanje uporablja invalidski voziček na ročni pogon. Njegov duh, kot pravi, je pa ostal isti, tako kot ostaja ista ljubezen do športa. Na nesrečo gleda kot danost, ki jo je sprejel in z njo še naprej živi polno življenje.

Pred kratkim so se z evropskega prvenstva v športnem paraplesu, ki se je med 9. in 11. novembrom odvil na Poljskem, Nino ter ostali člani reprezentance Slovenije domov vrnili s kar štirimi naslovi. Dosegli so tri druga mesta in eno tretjo.

Nino, kako vidiš sebe? Kaj je tisto, kar bi pri sebi najbolj izpostavil?

Nino: »Ne vem, če bi kaj prav posebno izpostavil. Živim lepo življenje, ki ga želim izkoristiti za stvari in doživetja, ki jih rad počnem. Mogoče je to nekaj ... še vedno poslušam otroka v sebi in zelo sem hvaležen za to zmožnost.«

Kako gledaš na svojo izkušnjo in življenje pred in po poškodbi?

Nino: »Pred in po ... Recimo, da sem prišel do spoznanja, s kakšno lahkoto sem pred poškodbo opravljal vse kar je sedaj izziv. Ne morem reči, da se je življenje spremenilo. Seveda je drugačno v smislu mobilnosti in fizičnih zmožnosti, ampak duh ostane isti.«

Vidimo, da si izjemno aktiven na plesišču, pa tudi pri različnih akcijah ozaveščanja o stanju in pravicah gibalno oviranih posameznikov. Kaj je tisto, na kar si najbolj ponosen?

Nino: »Od nekdaj obožujem šport in sem športno aktiven, kar je z mano ostalo tudi po poškodbi. Trenutno se res najbolje počutim na tekmovalnem parketu plesnih dvoran. V oktobru in novembru sva se e soplesalko Saro udeležila svetovnega in evropskega prvenstva v športnem paraplesu, s katerih se je slovenska reprezentanca vrnila s srebrom. Ravno ples se mi zdi eden najbolj inkluzivnih športov, saj gre za partnerstvo s hodečimi, nepoškodovanimi plesalci in to gre kar z roko v roki z mojim delom na področju osveščanja mladih. 

Poleg plesa predavam na področju alkoholne politike in zagovorništva na Zavodu VOZIM ter sem ambasador dobrodelnega teka Wings for Life.

Mladim na podlagi moje zgodbe dam neko preventivno opozorilo, in si prizadevam, da me vidijo kot enakopravnega in aktivnega člana družbe, ki razen tega, da za svojo mobilnost uporabljam voziček, nisem drugačen od njih, njihovih družinskih članov in ljudi, ki jih poznajo.«

In kakšni so učinki teh aktivnostih? Ali opaziš spremembe na družbeni ravni?

Nino: »To vprašanje se mi zdi zelo podobno vprašanju, ali je bilo prej kokošjo jajce ali obratno. Opažam spremembe, da so se ljudje navadili, da ljudje z oviranostmi lahko opravljamo zelo različne poklice in nas imajo za enakovredne, je pa res, da je to odvisno od posameznika in njegovega sprejemanja sveta okoli sebe.«

Kje so, po tvojem mnenju, možnosti za izboljšave na tam področju? Pa tudi, na kakšen način je možno doseči te spremembe?

Nino: »Predvsem tako, da se ljudje, ki imajo kakšno diagnozo, dokažejo sodelavcem, sošolcem s svojim delom in življenjskim stilom, ne pa da so zaviti v vato institucij. Se strinjam, da je vsaka zgodba posebna in različna, vendar sem tudi mnenja, da je s pogovorom in načrtovanjem možno vse. Druga zgodba pa je, da te ljudje sprejmejo medse. Ker je naša vrsta naravnana tako, da neznano odbijamo in zavračamo, moramo to nadoknaditi s širjenjem znanja o naših diagnozah ter tako razbiti preostale tabuje.«

Veliko si dosegel. Kaj te še veseli in bi se rad v tem preizkusil?

Nino: »Tudi v prihodnje želim naprej poslušati notranji otroški glas, ki me zaenkrat zares uspešno pelje čez življenje.«

V ponedeljek, 10.12., ob Svetovnem dnevu človekovih pravic, te širša javnost lahko spozna v živo na PRIMSS-ovem dogodku "Po kateri poti hodiš TI?", kjer boš spregovoril kot gost, pa tudi kot igralec v eksperimentu, ki bo takrat premierno predvajan. Nam poveš kaj več o tem? 

Nino: »Gre za zanimiv eksperiment, ki na plastičen način pokaže razliko med hojo in vožnjo po mestu ter vsemi stopnicami, robniki in vzponi, s katerimi se lahko srečaš. No, mogoče ne gre toliko za eksperiment, saj na podoben način dojemam in se spoprijemam z ovirami, ki mi v novem okolju pridejo nasproti. Rad bi povabil čisto vse naslednji ponedeljek v Študentski center Univerze na Primorskem v Kopru ob 17. uri, da si tudi vi ogledate nekoliko drugačno perspektivo, ki ste je navajeni ter prispevate k večji ozaveščenosti.«