Ali je zasebnost izgubljena pravica?
Včeraj, 15. februarja 2016, se je v Centru mladih Koper odvil pogovorni večer Zasebnost v divjem zahodu socialnih omrežij, ki sta ga organizirala Primorsko svetovalno središče, Koper (PRIMSS) ter Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP). Gostje so se spraševali o mejah pravice do zasebnosti v svetu vseprisotnih tehnologij.
Gostje pogovornega večera so bili:
- mag. Andrej Tomšič, namestnik informacijske pooblaščenke,
- prof. dr. Andrej Košir, vodja Laboratorija za uporabniku prilagojene komunikacije in ambientno inteligenco na Fakulteti za elektrotehniko, Univerza v Ljubljani,
- doc. dr. Blaž Lenarčič, znanstveni sodelavec na Inštitutu za družboslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in
- Marko Puschner, strokovni delavec s Točke osveščanja o varni rabi interneta SAFE.SI.
Mag. Andrej Tomšič je poudaril, da varstvo osebnih podatkih na socialnih omrežjih temelji na odločitvah posameznikov. Le-ti se sami odločajo, katere podatke o sebi želijo objaviti. V osrčju razprave o pravici do zasebnosti je namreč obveznost države, da posamezniku omogoči svobodno odločanje. Če ima nekdo vse podatke o nas, bo tudi odločal namesto nas. Ali si želimo postati le figure na šahovnici multinacionalk?
Doc. dr. Lenarčič je opozoril, da ne obstajata več dve resničnosti, realna in virtualna, resničnost je le ena. Ne moremo je zanikati ne v dobrem ne v slabem. Naša vsakodnevna življenja so že tako vpeta v tehnologijo, da se ji na nekaterih mestih enostavno ne moremo izogniti. Pomembno pa je, kako in zakaj jo uporabljamo.
Marko Puschner se je strinjal, da bi morali več razmišljati o načinu, kako vse te tehnologije uporabljati. Še posebej ranljivi so otroci oz. mladostniki, ki pogosto delijo osebne podatke, da bi ugodili predstavam svojih vrstnikov in pri tem ne razmišljajo o posledicah.
Prof. dr. Košir je razložil, da je z vedno manj podatki možno določiti konkretnega posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Razvojni trend pri tehnologijah pa je vedno več personaliziranih storitev, ki za svoje funkcioniranje zbirajo vedno več različnih tipov osebnih podatkov uporabnikov, zato bi se zakonodaja morala hitreje prilagajati novostim.
Ali se torej lahko naša zasebnost v prihodnosti učinkovito zavaruje? V veliki meri je to odvisno od nas samih. Vsak posameznik nosi odgovornost, da tehnologije kritično sprejema in pred uporabo premisli, kaj pravzaprav potrebuje. Ogromno že pomeni, da se o tem sprašujemo, da skušamo razumeti, na kakšen način nove tehnologije delujejo. Hkrati je tudi izredno pomembno ohranjati odnos do zasebnosti kot ene izmed temeljnih pravic, ki je vsekakor vredna vse pozornosti. Večino stvari namreč začnemo ceniti šele, ko jih izgubimo.