Aktualno dogajanje v DZ na področju študentov

Trenutno je v zakonodajnem procesu v Državnem zobru RS kar nekaj zakonov, ki se dotikajo študentov oz. mladih. Če je bilo to v preteklih letih, predvsem zaradi varčevanja in omejevanja socialnih pravic (začuda tistim, ki so najbolj ranljivi), razlog za skrb, se to očitno spreminja, saj so zakoni generalno namenjeni izboljšanju njihovega stanja. Nedvomno pa je to tudi posledica bližajočih se volitev.Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) smo zakonskim predlogom (z manjšimi pomisleki naklonjeni).
 
Konec januarja je bil v Državni zbor RS (DZ) vložen vladni Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju (Zštip-1), pripravljen na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Bili smo presenečeni, da nismo bili (skladno s preteklo in ustaljeno prakso) vključeni že tekom priprave zakona, ki se neposredno nanaša na dijake in študente. Postopek, ki ni skladen normativnimi smernicami, glede na izkušnje ne pomeni nič obetavnega, vseeno pa lahko zakon, zaradi odprave pomanjkljivosti zdajšnjega Zštip-1, podpremo.
 
Predlog na novo opredeljuje določene štipendije (Zoisova, državna in štipendija za Slovence v zamejstvu in po svetu), ki se po novem dodelijo za raven izobraževanja. Pri teh se bo v vsakem šolskem oziroma študijskem letu preverilo zgolj, ali je štipendist vpisan v višji letnik programa na ravni, ki je višja od njegove že pridobljene. Pred tem so bile te štipendije vezane na program, zato so nastale težave npr. pri spremembah programa.
 
Pri dodatkih k štipendiji je predvidena poenostavitev glede preverjanja pogojev dodatka za bivanje, ki se bodo preverjali samo ob prvi vlogi in ob morebitni spremembi začasnega prebivališča.
 
Predlaga se, da se dodatek za uspeh dodeli tudi na prehodu iz študijskega programa prve na drugo bolonjsko stopnjo, kar do sedaj ni bilo mogoče. Vseeno bi želeli, da se dodatek upošteva na vseh prehodih, predvsem zato, ker se z njim nagrajuje uspeh “za nazaj”.
 
Pri kadrovskih štipendijah se predlaga daljši rok za zaposlitev štipendista po zaključku izobraževalnega programa (na dva meseca), kakor tudi možnost nadaljevanja izobraževanja iz prve na drugo bolonjsko stopnjo ali iz srednje poklicne na srednje tehniško izobraževanje, če se s tem strinjata delodajalec in štipendist. Ta ureditev se že nekaj časa izpostavlja kot problematična, ne razumemo pa, zakaj se ločuje programe sekundarnega izobraževanja; obstajajo tudi situacije, ko bi štipendist upravičeno nadaljeval izobraževanje npr. na gimnazijskem ali višjem izobraževanju.
 
Novela predvideva poenostavljeno odločanje o mirovanju štipendijskega razmerja in določa, da je vračilo štipendije potrebno samo v primeru neuspešno zaključenega letnika (npr. ob prenehanju med letom), pri tem pa štipendije niso dolžni vrniti štipendisti, ki letnika ne dokončajo iz opravičljivih razlogov.
 
Če štipendist ne zaključi obveznosti izobraževalnega programa v času absolventa, mora po novem vrniti le štipendije, prejete za to dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa (če je bil v tem letu upravičen do štipendije).
 
Nekaj je tudi redakcijskih in manjših sprememb. Ne glede na nekatere pomisleke in komentarje (ki smo jih poslali), podpiramo predlog sprememb Zštip-1. Vseeno pa opozarjamo, da še vedno veljajo varčevalni ukrepi na področju državnih štipendij, uvedeni z ZUJF. Prav tako je obstal proces reforme sistema spodbujanja nadarjenost, s tem pa tudi področje štipendiranja nadarjenih mladih.
 
Stranka Levica je v začetku februarja vložila Zahtevo za sklic nujne seje Odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide, na kateri predlaga:
1. Redno uskladitev najnižje študentske urne postavke z gibanjem povprečne plače;
2. Dvig urne postavke vsaj na raven minimalne plače;
3. Malico in nadomestilo za prevoz za delavce študente;
4. Uzakonitev dogovora o študentskem delu.
 
Na ŠOS podpiramo vse spremembe, ki študentom omogočajo boljši družbeni in socialni položaj. Predlagani ukrepi na videz to tematiko naslavljajo, vendar pa je področje študentskega dela precej bolj kompleksno. Ob pomanjkljivih rešitvah lahko spremembe dijakom in študentom napravijo več škode, kot koristi.
 
Najprej nekaj dejstev o trenutni ureditvi študentskega dela. Minimalna urna postavka je bila uveljavljena z implementacijo ZUJF-C v letu 2015 in od 1. julija 2017 znaša 4,61 EUR bruto. 130.c člen tega zakona določa tudi, da se višina najnižje bruto urne postavke usklajuje z gibanjem povprečne plače enkrat letno, kar se v letih od sprejema zakona tudi izvaja. Dodaten zapis pa ne bi spremenil morebitnega zamujanja pri usklajevanju, saj je za tovrstno uskladitev vedno potreben sprejem sklepa. Dodatna sprememba tako po našem mnenju ni potrebna.
 
Minimalna urna postavka je bila z ZUJF-C uvedena v letu 2015 v višini 4,5 EUR bruto na uro, medtem ko je minimalna plača tedaj znašala 790,73 EUR. Za dosego enake mesečne plače bi tako moral študent v letu 2015 opraviti nekaj več kot 175 ur študentskega dela, v letu 2017 pa nekaj manj kot 175 ur, kar je primerljivo z delovno obveznostjo po ZDR-1.
 
Podpiramo predlog, da se za dijake in študente, ki opravljajo študentsko delo, uvede oz. bolje rečeno razbremeni plačilo malice in nadomestila za prevoz. Po trenutno veljavni ureditvi je namreč dijak ali študent le upravičen plačila davka na dohodek za prihodke, za katere lahko dokaže da so bili izplačani za stroške prevoza na in iz dela. Ob tem pa je edino zakonito izplačilo preko napotnice, kar pomeni, da so tudi (v primeru da delodajalec dodatno izplača tudi dodatka) ti obremenjeni s plačilom vseh prispevkov. Kot vemo, sta dodatka za malico in prevoz pri pogodbi o zaposlitvi (po ZDR-1) obvezna, nista obdavčena s prispevki (in izvzeta tudi iz plačila minimalne plače). Predvidevamo, da bi že z razbremenitvijo teh dodatkov, pripomogli k plačilu, ki je že sedaj mogoče.
 
Največ zadržkov pa imamo pri predlogu, da se vnaprej določi obseg, naravo dela in obveznosti med delodajalcem in študentskim delavcem. Nedvomno se s tem izboljša pravna varnost dijakov in študentov (pa tudi delodajalcev, ki se pogosto pritožujejo o neresnosti dijakov in študentov pri delu). S tega vidika je natančneje dorečen dogovor o delu tudi v prid pravni državi. Vendar pa lahko takšen predhoden dogovor pomeni, da študentsko delo postane še bolj regulirano ter pridobi elemente delovnega razmerja po ZDR-1.
Študentsko delo se pomembno razlikuje od ostalih oblik dela (tudi) po tem, da je omejeno le na dijake in študente. Gre za delo ob študiju (zato le omejeno vpliva na trg dela, malo je tudi možnosti zlorab). Študentsko delo je zato definirano kot “začasno in občasno delo dijakov in študentov”, njegovi ključni lastnosti sta torej začasnost (za omejeno časovno obdobje, npr. sezonsko, nadomeščanje zaposlenih, itd.) in občasnost dela (npr. po potrebi). Je torej pogosto vnaprej nedoločeno, tako z delovnim časom, kot tudi z obsegom. Gre za fleksibilno delo, ki je pogosto tudi vezano na enoten, celovit in zaključen proces (na primer lektoriranje, prevajanje, pomoč pri selitvah, itd.), kjer ni mogoče vnaprej predvideti celotnega trajanja ali plačila.
Glede povzročanja prekarizacije ga težko primerjamo z drugimi oblikami dela, saj je dijakom in študentom ob delu omogočen tudi dostop do socialnih pravic - štipendij in subvencij.
 
Čeprav razumemo in podpiramo idejo sprememb trenutne ureditve, menimo, da se pozablja na pomembno funkcijo študentskega dela. Levica izpostavlja študentsko delo kot pogodbeno obliko dela in segment trga dela. V tem kontekstu se strinjamo, da je potrebno maksimalno zaščiti dijake in študente. Prav tako je potrebno onemogočiti prekarizacijo dela, predvsem ko gre za opravljanje dela, ki vsebuje elemente delovnega razmerja. V zvezi s tem se je že veliko storilo z omejitvijo t.i. fiktivnih vpisov, pa tudi z lansko novelo Zakona o inšpekciji dela.
Na ŠOS (pa tudi na ministrstvih) pa razumemo študentsko delo tudi kot socialni korektiv, ki zagotavlja enak dostop do izobraževanja ne glede na socialni status študenta (in njegove družine). Študentom tako omogoča kritje stroškov ter finančno samopomoč v času študija in ob tem razbremenjuje starše (v kolikor so starši sploh zmožni finančne pomoči). Neustrezna štipendijska politika (kjer štipendijo prejema le okoli 30 % študentov, ta pa v povprečju znaša manj kot 200 evrov mesečno) ter visoki povprečni mesečni stroški študenta (po podatkih raziskave Evroštudent okoli 500 evrov mesečno) sta razlog za ohranitev študentskega dela kot socialnega korektiva. Dokler študentsko delo večini študentov omogoča študij, mora le to ostati dostopno. To pa lahko ostane le, v kolikor se ohrani zanimanje zanj (na obeh straneh), torej ohrani določeno stopnjo fleksibilnosti in smiselno obdavčitev.  
Na drugi strani študentsko delo dijakom in študentom omogoča še prvi pravi stik s trgom dela, pridobivanje ustreznih kompetenc, iskanih na trgu dela ter razvoj socialne mreže, ki jim koristi ob iskanju prve zaposlitve.
 
Skrbi nas torej, da bi meja med zaposlitvijo in študentskim delom postala pretanka, študentsko delo pa bi postalo neločljivo od delovnega razmerja po ZDR-1. Ker je študentsko delo tisto, ki omogoča izboljševanje socialnega položaja, bi bila možna posledica večja neenakost pri dostopu do izobrazbe. S tem, ko bi lahko študirali le premožni, bi bila sprememba  prej škodljiva, kot pa v prid dijakom in študentom.
 
Februarja je bil v zakonodajno obravnavo vložen tudi Zakon o reševanju stanovanjske problematike mladih. Cilj zakona je mladim zagotoviti možnost neprofitnega najema stanovanj, točneje nezasedenih stanovanj iz fonda stanovanj stanovanjske komisije vlade, notranjega, obrambnega in ministrstva za pravosodje, ki naj bi se prenesla na Stanovanjski sklad RS. Tako prenesena stanovanja bi bila namenjena za najem mladim in mladim družinam. Le ti naj bi imeli možnost odkupa stanovanja po petih letih bivanja, pri čemer bi se vse plačane najemnine štele v odkupno ceno stanovanja.
 
Zakon, ki izboljšuje stanovanjski položaj mladih, lahko seveda podpremo. Je pa to le majhen korak v smeri izboljšanja trenutnih razmer.
 
Mladi se namreč soočajo s številnimi ovirami. Pri prvem reševanju stanovanjskega problema nastopijo težave že pri najemanju posojil, predvsem zaradi nižjih prihodkov in npr. delovnega razmerja za določen čas ali prekarnih del. Rešitev bi lahko bila ponovna oživitev državnih kreditov oz. jamstev za kredite. Država naj prav tako zagotovi stimulativno davčno politiko za prvi nakup stanovanja, npr. subvencije, uvede olajšave itd.
Ob tem so velika ovira tudi cene stanovanj v Sloveniji, predvsem v večjih mestih in v Osrednji Sloveniji.
V Sloveniji je malo najemniških stanovanj, kar je posledica napačne najemniške in davčne politike. Možna rešitev je tudi nadzor najemnin, kar je trenutno predvideno v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, ki je prav tako v obravnavi v DZ.  Potrebno je resneje pričeti izvajati zaveze iz Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015 – 2025. Predvsem pa je potrebno pričeti precej bolj ambiciozno vlagati in širiti fond javnih stanovanj, torej z odkupi ali novogradnjami povečati trg (neprofitnih) najemniških stanovanj in tako znižati tržne najemnine ter poskrbeti za stanovanja za mlade.
 
Januarja je bil v zakonodajno proceduro vložen tudi Predlog Priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi z vključitvijo mladih v Ekonomsko-socialni svet. To ni prvi poskus vključitve mladih, temelji pa na že dalj časa trajajočih prizadevanjih mladinskih in študentskih organizacij.
 
Že leta 2015 smo na ŠOS z Mladinskim svetom Slovenije (MSS) pozvali Vlado RS in socialne partnerje k spremembi sestave Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) na način, da bi se vanj vključili tudi predstavniki mladih in predstavniki starejših. Prav tako smo že prosili za možnost udeležbe na seji ESS, prošnja pa je bila zavrnjena.
Na ŠOS torej že dalj časa ocenjujemo, da bi članstvo mladih v ESS ključno prispevalo k zagovarjanju in uveljavljanju interesov mladih pri sprejemu širokega spektra ekonomskih in socialnih pravic, ki se (vedno bolj) dotikajo tudi mladih. Zato tudi vsebinsko podpiramo namen predlaganega priporočila.
 
Kot ŠOS delujemo v okviru svetov Vlade RS in delovnih skupin na državni in lokalni ravni. Sodelujemo na raznolikih področjih in ravneh, pri čemer pa se le ta po večini vežejo neposredno na mladinske politike. Spregledana pa ostajajo vsebinska področja, vključno z zakonodajnimi procesi, ki se vežejo na družbo kot celoto. Mladi ne samo, da predstavljamo velik del družbe, smo tudi tisti, katerih se spremembe in reforme vedno (vsaj srednjeročno) dotikajo. Zato že nekaj časa sledimo načelu, da se o prihodnosti mladih ne sme odločati brez mladih.
 
Mladi sicer že več let opozarjamo, da socialni dialog, kot ga poznamo v Sloveniji, premalo odgovarja na potrebe mladih in ne vključuje nikogar, ki bi kontinuirano zagovarjal njihove interese in pravice. Ob tem se napovedujejo številne reforme, vključno z zdravstveno, pokojninsko, davčno itd. Menimo, da zgolj sindikati in predstavniki delodajalcev, kateri predstavljajo tudi vedno manj državljanov (saj jim upada članstvo), vedno težje zastopajo vedno bolj kompleksno in heterogeno sestavo družbe. Zagotovo pa lahko trdimo, da delodajalci in sindikati ne zastopajo tistih, ki so zunaj dihotomije delodajalec – delojemalec, torej mlade, predvsem dijake in študente, upokojence, brezposelne, samozaposlene, prekarce, invalide itd. Samo mladih (15-29 let) in starejših (nad 65 let) je v Sloveniji več kot tretjina prebivalcev. Ne drži, da deležniki znotraj ESS enakovredno zastopajo interese vseh udeležencev industrijskih odnosov. Prvič zato, ker zastopajo v prvi vrsti svoje članstvo, hkrati pa niso vsi državljani vključeni v industrijske odnose. Še posebej ne v postindustrijski družbi.
 
ESS sicer res v ničemer ne preprečuje ali izključuje možnosti dialoga tako socialnih partnerjev kot vlade z vsemi drugimi interesnimi skupinami oz. strokovno, zainteresirano in širšo javnostjo. Je pa tudi res, da hkrati tega ne zagotavlja. Širša javnost tako po navadi izve o vsebini zakonodajnih predlogov, ko se ti že usklajeni na ESS. Takrat ne gre več za širši dialog, hkrati je možnost usklajevanja še samo teoretična.
Vlada RS je že sprejela mnenje (kot odgovor na poslansko vprašanje ), kjer trdi, da si bo v okviru svojega delovanja znotraj ESS prizadevala za vključitev predstavnikov mladih oz. njihovih predstavniških organizacij pri razpravi o vprašanjih, ki neposredno naslavljajo ta del populacije. To pa lahko stori tudi izven teh okvirjev, v prvi vrsti z vključitvijo mladih v ESS. Opozarjamo na dejstvo, da sta za vodenje države neposredno odgovorna Vlada RD in Državni zbor RS, s tem pa tudi za socialni dialog ter pravično vključevanje vseh deležnikov in interesnih skupin. Sklicevanje na voljo (ali pomanjkanje le te) socialnih partnerjev pomeni izmikanje odgovornosti in poslanstvu političnih predstavnikov.
 
Zato podpiramo predlog Priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi z vključitvijo mladih v ESS. Hkrati pa skladno z zapisanim, pa tudi v duhu novoustanovljene Medgeneracijske koalicije Slovenije (MeKoS - skupaj z Dijaško organizacijo Slovenije, Mladinskim svetom Slovenije in Zvezo društev upokojencev Slovenije), predlagamo, da je potrebno vključiti tudi druge interesne in starostne skupine, predvsem upokojence.
 
Aleksandar Spremo, predsednik ŠOS: “Na ŠOS smo zakonskim predlogom naklonjeni, hkrati pa politične stranke, predvsem parlamentarne SMC, SDS, DeSUS, SD, Levico, NSi ter nepovezane poslance in predstavnike narodnih manjšin naprošamo, da ohranijo mlade v političnem fokusu tudi po volitvah. Mladi smo dejansko (tudi onkraj političnega diskurza) prihodnost države; ki pa bo lahko uspešna le ob visoki ravni pravičnosti in solidarnosti ter ob zadostnem vlaganju v čim višjo in kakovostno izobrazbo, ki bo dostopna vsem pod enakimi pogoji. Od tega cilja smo še precej oddaljeni.”